Reja
drobnice
v Posočju


Naši gore so prijazne pohodnikom in planincem, naše vode in nebo vabijo adrenalinske sladokusce. Naša zemlja - no , ta pa rabi drugačne ljudi. In k sreči se še najdejo.


Zavezani svežim, v skrivnosten mrak potopljenim jutrom, ki prinašajo oddaljeno pozvanjanje čred na paši, vročim, z lastnim potom posoljenim popoldnevom sredi zlatih ograbkov in svilenim, po mleku in siti živini dišečim večerom, ki se tkejo v noč, polno sanj o delu, ki je bilo, hvalabogu, opravljeno danes, in o tistem , ki pride na vrsto jutri…

Take ljudi so od nekdaj rabile naše strmine, prostrani pašniki nad gozdno mejo.

Več kot

30


let se že ukvarajmo z rejo drobnice.

Včasih jih je bilo veliko, teh gospodarjev plemenite skromnosti, danes pa so njihovi sinovi in vnuki že kar redki varuhi te prastare dediščine. A vendarle so in zato toliko bolj dragoceni. Njihove črede ovc in koz našim travnikom vdihnejo svojstven čar in prav je, da tako tudi ostane.

Planinsko pašništvo

Poletna paša drobnice, pa tudi goveda v planinah, na obširnih pašnih površinah nad gozdno mejo, je že od nekdaj najboljša rešitev za živinorejce v Posočju. Travnih površin je v ozkih dolinah premalo in še te so namenjene predvsem pridelavi zimske krme, planinski pašniki pa so, sočni in blizu sonca, pravi raj za črede in njihove pastirje.

Planin je danes v naših gorah manj kot svoj čas, a še vedno se lahko pohvalimo z največjim strnjenim območjem tega prastarega in živalim prijaznega načina reje v Sloveniji.

Naši gospodarji

Tako kot so naši predniki skozi stoletja odbirali svoje živali in ustvarjali pasme , ki so ustrezale njihovim potrebam, so tudi živali oblikovale svoje gospodarje. Nastal je tip človeka, ki ga odlikuje nekaj nezgrešljivih posebnosti. Saj se razumemo – ne govorimo o zunanjosti. Kar se te tiče, so naši gospodarji bradati in golobradi, visoki in nizki, sloki in čokati in nenazadnje – tudi nekaj prav čednih gospodaric je med njimi…

Tisto, kar jim je skupno, pa je na prvi pogled skrito. Tisto se nam razkrije šele potem, ko z njimi preživimo kak dan tam, kjer so najrajši. Potem šele vidimo, kako oseben in topel je njihov odnos do živali, koliko nikdar poplačanih korakov v strminah in brezpotjih so pripravljeni zanje prehoditi, kako tenak je njihov posluh za vse, kar se okrog njihovih čred dogaja – za vreme in pravo pašo, za nevarnosti in za vse podrobnosti, ki bi znale njihovim živalim čisto običajen dan narediti prijaznejši. Naši gospodarji vedo marsikaj o svojih čredah in že od malih nog jim je jasno tudi to.: Dobro oskrbovane živali so zadovoljne živali in zadovoljne živali dobroto vračajo.